Moji starši so bili zelo skrbni, hkrati pa zmedeni, ko sem končala šolanje, niso ravno vedeli na katera vrata potrkati, tako da so me na koncu dali delat v pralnico, kjer smo prali in sušili delovna oblačila različnih podjetjih. Pravzaprav so to bili spodnji prostori upokojenskega doma. Tako je zraven bila tudi posteljnina, oblačila upokojence, delovna oblačila zaposlenih in stvari iz kuhinje.
Seveda nisem vedela, kam grem in ko sem prišla prvi dan delat, so mi zaposlene vse lepo razložile, jaz pa se res nisem dobro počutila. Moja samozavest je že tako bila na nuli, zdaj pa še delo v pralnici. Vse lepo in prav, potem sem se nekako sprijaznila, da delam v pralnici, so moje delo delovna oblačila, posteljnina, kuhinjske krpe, oblačila upokojencev, čeprav sem vsak dan hodila delat z grenkim priokusom. En dan pa mi je sodelavka rekla, da sedaj bom jaz tista, ki bom raznašala delovna oblačila po upokojenskem domu, tako sem morala nositi oblačila v kuhinjo, medicinskim sestram in zdravnikom. Jaz vam ne morem povedati, kako težko je to meni bilo, kako žalostna sem bila in še tisto malo samozavesti, ko sem imela mi je izginilo.
Staršem seveda nisem mogla povedati, da to delo ni zame, da mi ni lepo, da ne hodim delat z veseljem. Samo čakala sem, da bo tega počitniškega dela konec in da grem. Zadnji dan sem delovna oblačila nosila nasmejana in vesela, ker sem vedela da to delam zadnjič, obljubila sem sama sebi, da takih del ne bom več delala, pa ne da sem lena in nesposobna, to ni bilo zame, da raznašam delovna oblačila, hotela sem več.
To je tudi bil povod, da sem jeseni šla študirat in danes živim prekrasno življenje, spoznala sem moža na faksu, delam od doma in živim svojo pravljico, delovna oblačila pa so le spomin, da sem danes to kar sem in to je srečna!
…