Sama nisem nikoli poznala tega sveta, ker si ga enostavno nisem mogla privoščiti, ker sem s prazno denarnico šla od doma. Tako sem ves svoj zaslužen denar porabila za stroške, hrano in najemnino. Nikoli si nisem mogla privoščiti nekaj zase, kaj šele biti lastnica konja. No, moj obrat pa je imel drugačno zgodbo. On je ostal doma, podedoval je hišo, imel je veliko prihrankov, ker ni imel stroškov, saj so mu starši plačevali skoraj vse.
Nikoli nisva navezala tistega pristnega stika, ki naj bi ga imela brat in sestra, preveč sva si bila različna, to pa verjetno zaradi različnih življenjskih poti. Če sva se slišala, sva se pogovarjala splošne stvari, kajti vsak je razmišljal po svoje. Jaz sem imela dosti skrbi, kako bom preživela čez mesec, kako si bom uredila življenje in kje bom živela. Moj brat pa teh stvari ni imel, privoščil si je konja. Tako je večina časa govoril o njem. Velikokrat je jamral, kako je težko imeti konja, koliko denarja zapraviš zanj. Jaz pa sem si takrat samo mislila, da je to luksuz, da si konja lahko privoščiš, veliko ljudi si tega ne more, ker živi iz meseca v mesec. Priznam, da mi je šlo njegovo tarnanje na živce, ker ni bilo realno. Kako lahko jamraš za stvari, ki so luksuz. Odreci se temu in to je to. Jaz se ne morem odreči kreditu za stanovanje, lizingu za avto, ker so to nujno potrebni stroški.
Da ne bo pomote, vesela sem bila zanj, da lahko živi takšno življenje na visoki nogi, vendar mi je to tarnanje pošteno šlo na živce, ker sem vedela, da ima denar in da se mu ne bi bilo treba neprestano pritoževati. …