Nekaj časa nazaj sem opazila pri svoji babici, da jo nekaj res močno muči. Imela je hude bolečine v trebuhu in tega ni nikomur povedala. Opazila sem tudi to, da je izgubila nekaj kilogramov in enostavno ni jedla. Niti enkrat je nisem videla, da bi za mizo pojedla en obrok. To se je vleklo kar nekaj časa in počasi sem imela vsega dovolj. Vedela sem, da je v bolečinah, ampak nikoli nisem nič rekla, kar me je res motilo. Odločila sem se, da bom prišla do dna tej situaciji. En dan sem se lepo usedla z njo ter jo vprašala, kaj dejansko je narobe. Do sedaj mi je res vsakič rekla, da ni nič narobe, ampak jaz sem jo videla. Še enkrat sem jo vprašala, kaj je narobe, saj sem ji želela pomagati in ko je to razumela, mi je povedala, da ima hude bolečine v trebuhu oziroma v želodcu. Ni vedela kaj točno je narobe in da ne upajte k zdravniku. Rekla sem, da nama zdravnik lahko res zelo lepo pove, kaj se dogaja in da je torej zelo pomembno. Rekla sem ji tudi to, da bom šla z njo. Ko je slišala te besede se je opogumila in skupaj sva poklicala zdravnika, ki je predlagal gastroskopijo. Gastroskopija je definitivno beseda, ki je moja babica ni želela slišati. Jaz sem nekako vedela, da bo gastroskopija na koncu zelo pomembna in na to sem bila že pripravljena.
Rekla sem ji, da ji bom stala ob strani in da je torej zelo pomembno. In tako je tudi gastroskopijo lažje sprejela. Gastroskopija je potekala res brezhibno in na koncu smo, hvala bogu, tudi dobili odgovore. Moja babica je dobila nekaj tablet, ki jih je morala jemati nekaj časa in potem je bolečino končno izginila. Ko je bolečina izginila sem, spet videla nasmešek na njenem obrazu, kar mi je res največ pomenilo na tem svetu.…