Vedno sem imela nekaj posebnega z rožami. Mogoče zato, ker me pomirjajo, ali pa zato, ker me spomnijo na otroštvo, ko sem z babico hodila na tržnico. Spomnim se, da je imela svojo najljubšo cvetličarno. Majhno, z lesenimi policami in vedno rahlo rosno vitrino. Tam je vedno zadišalo po svežini, po začetku dneva.
Tudi danes, ko grem mimo cvetličarne, se skoraj vedno ustavim. Ne zato, ker bi nujno potrebovala šopek, ampak ker mi pogled na barve in vonj po svežem cvetju vedno polepšata dan. Včasih si kupim eno samo cvetlico, drugič pa šopek brez posebnega razloga – samo zato, da je v prostoru nekaj živega.
Moja lokalna cvetličarna z dostavo na dom je več kot le trgovina. Že ko stopiš noter, te sprejme prijeten občutek miru. Gospa, ki tam dela, vedno ve, kaj izbrati. Za rojstni dan, poroko, poslovno darilo ali pa tisti tihi ‘oprosti’. Vidi se, da ne prodaja samo cvetja, ampak čustva. In to je tisto, kar dela razliko.
Včasih se ustavim tudi samo zato, da poklepetava. Pove mi, kaj je trenutno v sezoni, pokaže nove vrste cvetov in vedno doda kakšen nasvet, kako jih ohraniti dlje sveže. Takšne stvari ne dobiš v spletni trgovini. Cvetličarna je prostor, kjer se čas malce upočasni in kjer vsak vonj nekaj pove.
Spomnim se enega deževnega dne, ko sem bila slabe volje. Na poti domov sem se spontano ustavila pri cvetličarni in kupila šopek rumenih tulipanov. Ne vem zakaj, ampak že ko sem jih nesla domov, sem se počutila lažje. Takrat sem res razumela, zakaj je cvetje nekaj posebnega – ne spremeni sveta, spremeni pa trenutek.
Zame cvetličarna ni samo kraj, kjer kupiš rože. Je prostor, kamor greš po mir, po lepoto in po občutek, da si z nečim naravnim spet povezan. Včasih si mislim, da bi ljudje morali pogosteje zaviti tja. Ne le ob praznikih, ampak tudi takrat, ko se zdi, da ni razloga. Ker prav takrat ga najbolj potrebuješ.